V starih vedskih časih je živel ugleden in dobrosrčen kralj Vikarama. Potoval je po svetu in opravljal dobra dela.

V neki daljni deželi pa so mu iz zavisti podtaknili slabo dejanje. Bil je obtožen in je s sodbo krutega vladarja ostal je brez rok. Za kazen pa je s telesom vse dneve gnal vzvod manjšega mlinskega kolesa v prelepem vrtu.

Ob težkem delu in kruti usodi si je lajšal dušo tako da je pel. Poznal je vse vedske verze in imel je žameten glas. Vse dneve je milo prepeval dragocene stihe, ki jih je malokdo poznal ali slišal.

V ta vrt pa je zahajala tudi prelepa hči krutega vladarja. Poslušala je milo petje in po nekem času ji je seglo do srca. Želela je spoznati človeka, ki je neumorno pel z vso milino svoje duše. Nekega dne se je približala in se srečala s kraljem Vikaramo, medtem ko je poganjal vzvod mlinskega kolesa.

Med njima je skozi njegovo vztrajno petje starih vedskih verzov stekla nežna energija prepoznavanja sorodne duše. Dekle je oboževala vedske stihe in petje kralja Vikarame. Prirasel ji je k srcu in želela se je poročiti z njim. Tudi on je bil ganjen z njeno tankočutno prisotnostjo in jo je vzljubil.

Tedaj ga je vprašala, zakaj je brez rok in kralj Vikarama ji je povedal vso zgodbo. Spoznala sta, da je bilo to po sodbi njenega očeta. Ker njuna ljubezen ni popustila, je dekle to zaupala očetu.

Oče je imel neskončno rad svojo hči z edino željo, da je srečna in da ji ustreže. Ko sta na dogovorjeni dan skupaj stopila pred očeta, je oče vprašal kralja Vikaramo.

Dam ti svojo hči, ker te ljubi in si plemenitega duha. Vendar kako naj vem, da mi boš oprostil da si brez rok po moji sodbi?

Kralj Vikarama je odgovoril:
1.Brez te sodbe ne bi nikoli pristal v tem vrtu, srečal sorodno dušo in doživel popolno ljubezen.
2.Razumem povezanost dogodkov in NE obžalujem tega, da nimam rok, ker me tudi ona v celoti sprejema.

Nato sta se z odpuščanjem v srcu in z blagoslovom njenega očeta poročila in živela srečno vse do konca svojih dni.