Dr. Lidija Gajski je zdravnica, ki je…

…skupaj s skupino HR zdravnikov res v živo spregovorila ob izidu odmevne HR knjige ‘KORONA KULT’ avtorja Anton Hrvoj Pende. Njena neposredna izpoved je v tekstu spodaj res vredna prebrati:

https://logično.com/knjiga

Promocija knjige “Korona kult” u Zagrebu

Nagovor dr. Lidije Gajski:

Medicina – propad, zloraba in osvoboditev

Rušenju integritete zdravništva in medicine smo priča že dlje časa. V času covidne krize je to postalo precej očitno. Zdravstveni sistem je opustil svojo osnovno nalogo; zdravniški poklic je doživel strokovni in moralni padec.

Strokovni in moralni propad medicine

Zdravniki so glavni nosilci medicine in zdravstva. Kar zadeva strokovna znanja, smo vsi zdravniki študirali po istih knjigah, opravljali iste izpite in pridobivali strokovna znanja na podoben način. Vsak bi moral vedeti, kaj so nalezljive bolezni dihal in kaj je epidemija oziroma pandemija. Kdo od zdravnikov je že slišal za nalezljivo bolezen, ki se kaže z vsemi možnimi simptomi? In ki se (pod imenom post-COVID sindrom) lahko vleče v nedogled? In čigava diagnoza temelji na nezanesljivem testu? Ali ni strokovna napaka vztrajati pri zdravljenju, ki ne deluje? In kot vzrok smrti vstopiti prehlad, pacient pa je zbolel za napredovalim rakom?

Ali so se zdravniki kdaj srečali z epidemijo, ki traja leta in se pojavlja v valovih? In od kdaj to okužbo širijo zdravi (asimptomatski) posamezniki? Ali kdo od zdravnikov res misli, da je mogoče preprečiti prenos nalezljive bolezni tako, da družinskega člana zaprete v sobo? Ali pa da se testira s testom, ki je en dan pozitiven, naslednji dan negativen in tretji spet pozitiven? Ali tako, da jih večkrat cepimo, čeprav po “cepivu” še vedno zbolijo? In da je mogoče protiepidemične ukrepe izvajati od situacije do situacije, nedosledno in protislovno.

Zdravniki vede ali nevede niso hoteli brati, raziskovati, iskati odgovorov na strokovna vprašanja, ki so se porajala vsak dan. V tem koronskem obdobju so družno postali neumni. Natančneje, strinjali so se, izbrali so se neumni. Ker je njihovo življenje veliko lažje. Ker jim ni treba priti v konflikt z nadrejenimi in samim seboj.

Kako močno so si morali zdravniki zapreti oči in usta, da ne bi videli in ne govorili o trpljenju ljudi, ki zaradi covid ukrepov niso pravočasno opravili pregleda ali terapevtskega posega? In o tem, da so umirali zaradi neustreznega zdravljenja covida? Kako naj opravičijo, da so bolnikom odrekli učinkovita zdravila za covid? In da niso nasprotovali uvedbi nepreverjenega »cepiva«? K cepljenju so že obsedeno in arogantno pozivali, tudi ko so ljudje oklevali, tudi ko so imeli razmere, ki so zahtevale izjemno previdnost. In ko so cepljeni zaradi stranskih učinkov zboleli, so obračali glave, omalovaževali njihove pritožbe in jih prepričevali, da jih ni povzročilo »cepivo«.

Kako močno so morali zdravniki zapreti srca, da pacientov niso spustili v ordinacijo in jim odrekli pregled? In jim, že tako dihajočim od bolezni in starosti, natakniti tisto nesrečno, nekoristno, ponižujočo masko? Koliko brezčutnosti je bilo potrebno, da so se ljudje z nesmiselnimi testiranji zlorabljali, zdravi ljudje zapirali in jim onemogočali normalno življenje? Koliko krutosti in sadizma je bilo v nenehnem ustrahovanju in grožnjah z domnevno hudo, smrtonosno boleznijo?

Zdravniki so se, če so si to priznali ali ne, odpovedali poklicni etiki in osebni vesti. Zdravnik ni dolžan izvrševati nobenih političnih ukazov ali naročil, če so v nasprotju z zdravjem in interesom pacienta. Etični kodeks zdravniškega poklica pravi: »Častna dolžnost zdravnika je, da svojo življenjsko usmeritev in poklic posveti zdravju človeka« in »Zdravnik bo spoštoval pravice pacienta glede na zdravje in dobro počutje. pacient kot njegova prva in osnovna skrb.« Zdravniki so na splošno svoj poklic in poslanstvo prodali za plačo in kariero. Res so tudi takšni, ki bolnikov niso prepričevali v cepljenje in jim niso komplicirali življenja, a takšni so bili v manjšini; od te manjšine si je le redka upala javno spregovoriti, še manj povedati vso resnico in izjemno redki se temu primerno obnašati. Od milijonov zdravnikov na svetu in na tisoče na Hrvaškem. Vključno s tistimi upokojenimi, ki niso imeli česa izgubiti.

Umrljivost se je po uvedbi covid ukrepov in cepljenju povečala. Kdo bo raziskal vzroke za poslabšanje javnega zdravja in kdo bo odgovarjal za prezgodaj in po nepotrebnem umrle ljudi? Za zdravje prebivalstva so odgovorni zdravniki in zdravstvena uprava. Kazensko pravo pozna kaznivo dejanje malomarnosti in kaznivo dejanje naklepa. Zdravniki na vodstvenih položajih in zdravniki z akademskimi nazivi so dolžni poznati posledice določenih ukrepov in postopkov na zdravje posameznika in javno zdravje. Poleg tega je njihova dolžnost vzdrževati zdravstveni sistem funkcionalen, medicino kot dejavnost in disciplino izvajati na ustrezen način ter jo varovati pred zlorabami kapitala in politike. In njihova dolžnost je, da se namesto discipliniranja in preganjanja drugače mislečih zdravnikov, kar je postala ena glavnih nalog nacionalnih zdravniških zbornic, borijo za demokracijo zdravništva in gojijo kulturo razprave.

Dr. Lidija Gajski je spregovorila ob izidu knjige KORONA KULT v Zagrebu.

Medicino upravlja kapital

Zaradi malomarnosti in neodgovornosti medicinske skupnosti gre zahodna medicina že 150 let v napačno smer. Že pred tem sta racionalistični svetovni nazor in materialistična ideologija neprimerno reducirala razumevanje človeškega organizma, zdravja, bolezni in zdravljenja. Od druge polovice 19. stoletja naprej so medicino prevzeli naftni in kemični magnati, katerih podjetja so se v 20. stoletju deloma spremenila v farmacevtske, v 21. pa v biotehnološke. V ZDA je to šlo prek domnevno človekoljubnih fundacij, kot sta Rockefellerjeva ali Carnegiejeva, v Evropi pa nekoliko kasneje s pomočjo državnih institucij, ki so jih “ujele” korporacije.

Kapitalisti so ustanavljali in financirali znanstvenoraziskovalne inštitute ter posebej oblikovali in pokvarili medicinsko znanost, da bi služili povečanju kapitala. In tako se ukvarja z iskanjem dragih medicinskih izdelkov in postopkov, ki so nepomembni ali celo škodljivi za zdravje ljudi, raziskuje trg za te izdelke in ustvarja umetne zdravstvene potrebe. Vzporedno je kapital preko univerze prevzel tudi medicinsko izobraževanje. V 19. stoletju so zdravniki preučevali ekonomske, socialne in poklicne vzroke bolezni ter delali na reformah za njihovo odpravo. Dvajseto stoletje pa je proizvedlo tehnično usmerjenega zdravnika, zdravnika, ki razmišlja znotraj ozke biomedicinske paradigme in je programiran za izvajanje medicine s tabletami in skalpelom.

Akademski zdravniki gradijo svoje kariere na denarju industrije. Namesto, da bi kot največji strokovnjaki in avtoritete postavili mejo zdravstvenemu poslu ter zaščitili paciente in družbo, so postali glavni pomočniki velikih podjetij, pogosto tudi sami podjetniki. Med akademskimi doktorji ni neodvisnih. Zato, paradoksalno, resnice o boleznih in zdravljenju ne bi smeli iskati pri njih, temveč pri neodvisnih znanstvenikih in zdravnikih večinoma zunaj institucij.

Pred približno sto leti je zahodna medicina razumela človeka, torej bolnika, celostno in na trgu zdravstvenih storitev so enakopravno in demokratično sobivale najrazličnejše terapevtske prakse. Toda veliki kapital je s svojim vplivom marginaliziral in celo prepovedal velik del terapevtskih postopkov, medicinska praksa pa se je poenotila. Zdravniki danes delajo po univerzalnih smernicah in algoritmih, ki se jim predstavljajo pod sloganom na dokazih podprte medicine, »znanstvene« medicine. Zdravniki so pozabili prisluhniti bolniku. Pozabili so prilagoditi zdravljenje posamezniku oziroma specifični populaciji – individualizirati terapijo. Pozabili so, da morajo spoštovati pacientovo mnenje in preference. Pa tudi lastne klinične izkušnje in intuicija. Zdravniki so izgubili svobodo odločanja o načinu dela, izgubili so avtonomijo svojega poklica, spremenili so se v birokrate, državne aparatčike, ki kot roboti sledijo in izvajajo ukaze države.

Današnja klinična medicina se je spremenila v prostor za služenje denarja proizvajalcem terapevtskih in diagnostičnih orodij. Proračuni za zdravstvo nezadržno rastejo, a polovica tega denarja gre v popolnoma neuporabna sredstva in postopke. Izdatki za zdravila so se na Hrvaškem v zadnjih 14 letih podvojili; raziskave kažejo, da večina zdravil, odobrenih v zadnjih dvajsetih letih, ni prinesla nobene nove vrednosti. Učinkovitost sodobne medicine je vse manjša, sorazmerno pa ustvarja vse več, premalo prepoznane škode. Toksičnost zdravil, kirurški zapleti, agresivni diagnostični postopki in bolnišnične okužbe zahtevajo več življenj kot prometne nesreče in so eden glavnih vzrokov smrti v zahodnem svetu. Do pred dvema ali tremi desetletji so iatrogene (z zdravili) okvare zdravja komajda omenjali; danes predstavljajo do tretjino učbenikov patologije. Zaradi visokih stroškov ter napačnega modela in organiziranosti zdravstvenih sistemov bolniki, predvsem revnejši, težko dobijo zdravstveno oskrbo – pravičnost v sistemu se je zmanjšala. Poleg vsega pa medicina ustvarja tudi psihično škodo – pretiran strah pred boleznijo, pa tudi patološko zaskrbljenost nad zdravjem. Za slednje obstaja tudi izraz – zdravstvo. V zdravstvenem sistemu so bolniki izključeni iz komunikacije; goltajo tablete in gredo skozi stroje v okolju, ki je hipertehnološko in dehumanizirano. Zaradi vsega tega zaupanje v zdravnike in medicino hitro kopni.

Medicino vodi politika

Klinično medicino so prevzeli predvsem iz komercialnih razlogov. Obvladovanje javnega zdravstva pa je imelo pretežno politične motive. V prvi polovici 20. stoletja so velike kapitalistične fundacije, predvsem Rockefellerjeva, po vsem svetu gradile šole in inštitute za javno zdravje. Njihovi uradniki so koncept preprečevanja bolezni izkrivili tako, da so ga zreducirali na jemanje farmacevtskih pripravkov in na neocenjene diagnostične programe vprašljive koristi javnemu zdravju. Po drugi strani pa javne zdravstvene ustanove ves čas skrivajo škodljive učinke izdelkov velikih podjetij, kot so strupene kemikalije ali elektromagnetna sevanja. Nadalje gre za škodljiv vpliv kapitalizma kot družbene ureditve na zdravje ljudi.

Dokazano je, da se revščina in socialna krivica, ki ju proizvaja neoliberalni kapitalizem, prenašata v srčno-žilne, maligne in duševne bolezni. Javnozdravstveni strokovnjaki se večinoma neuspešno ukvarjajo z bojem proti kajenju, alkoholu in prenajedanju, ne da bi govorili o tem, da so te oblike t.i. nezdravo vedenje je le posledica, razbremenilni ventil za težke življenjske situacije, ki jih proizvaja nepravična družbenopolitična ureditev. In ki jih ni mogoče rešiti brez spreminjanja družbenih odnosov.

Nazadnje, javno zdravstvo je dogmo o cepljenju varovalo kot sveto kravo več kot 100 let. Cepljenje je po njihovem mnenju nedvomno najučinkovitejši zdravstveni poseg, ki je rešil milijone življenj, čeprav za to nimajo niti enega poštenega dokaza. Vendar pa cepljenje zagotavlja neposreden dostop do telesa in omogoča, da celotno populacijo prejmejo injekcije, kar hočejo, vključno z sredstvi, ki jih povzročijo bolezni in jih ubijejo, leto za letom. Dokazano je, da lahko cepiva povzročijo različne bolezni, neplodnost in smrt.

Javno zdravstvo in medicina v službi depopulacije – zdaj je to povsem gotovo. In to ni nekaj, kar še ni bilo videno. Zgodovina medicine je polna evgeničnih prizadevanj in hudih kršitev medicinske etike, od poskusov v nacistični Nemčiji in škandala Tuskegee v ZDA, prek nepooblaščene uporabe človeških tkiv in celic, trgovanja z organi, do sodelovanja pri ustvarjanju biološkega orožja.

Zadnji dogodki so postavili tudi vprašanje o vplivu cepiv (samih ali v kombinaciji z drugimi dejavniki) na človeško psiho in čustvovanje, torej na človeško percepcijo in vedenje. To pomeni spremljanje bioloških in psihoemocionalnih funkcij. In potem možnost omejevanja in izsiljevanja posameznikov in skupin. Gre za potencialni popolni nadzor. Obenem je odprta možnost trajne spremembe človekove biologije in psihologije, torej človekove narave same. To bi pomenilo ukinitev človeka, kakršen je bil do sedaj. In prehod v transhumanistično, postčloveško družbo.

Richard Gale in Gary Null, dobra poznavalca ameriške medicine, trdita, da ameriško javno zdravstvo cepljenja ne obravnava le kot medicinski postopek; gre za nacionalno in globalno varnost. Popolnoma je izključena iz znanosti in zaprta za medicinsko strokovno razpravo. CDC, ameriški nacionalni inštitut za javno zdravje, je pod močnim vplivom farmacevtske industrije, vendar Gale in Null trdita, da bi ga morali obravnavati predvsem kot militarizirano psevdoobveščevalno agencijo znotraj globoke države. CDC tesno sodeluje z ministrstvom za obrambo in je vključen v razvoj biološkega orožja, zbiranje podatkov in nadzor prebivalstva.

Medicina kot orodje družbene in kulturne transformacije

Cepljenje torej lahko služi kot biološko orožje in sredstvo za depopulacijo na eni strani ter sredstvo nadzora na drugi strani. Nadzor ne le z zmožnostjo vplivanja na posameznika, ampak tudi s sposobnostjo družbenega modeliranja in inženiringa. Cepljenje je namreč edini postopek v medicini, ki se nam predstavlja kot poseg, katerega sprejetje ali zavračanje ne prizadene le posameznika, temveč vpliva tudi na zdravje drugih, na javno zdravje. In ravno ta, tisti družbeni, kolektivni vidik cepljenja, za katerega sicer ni dokazov, ki poziva k solidarnosti in odgovornosti do skupnosti, odlično služi kot orodje za kolektivno izsiljevanje, za prisilo v to (npr. preko covidnih potrdil) vodi v družbeno prestrukturiranje in nov svetovni red.

Hannah Arendt, znana nemška filozofinja in teoretičarka totalitarizma, je menila, da fašistični pogled na svet ni nujno temeljil na rasi, narodnosti ali veri. Bala se je, da bodo nove oblike totalitarizma povzročile politizirano znanost in tehnologijo.

Medicina, predvsem pa javno zdravstvo, sta izjemno primerna za uresničevanje političnih projektov in socialni inženiring. Richard Brown v knjigi “Rockefeller Medicine Men” iz leta 1979 piše, da je potreba po zdravju prvinska in univerzalna. Kot taka je lahko nadomestek za vero, lahko vzpostavi sistem vrednot ter moralnih pravil in dolžnosti. Služi lahko kot ideološko in kulturno orodje za modeliranje človeka in družbe. Kot sredstvo za uvajanje in ohranjanje civilizacijskega vpliva. Medicinski in javnozdravstveni programi dosegajo in ohranjajo prevlado, hegemonijo in imperializem veliko lažje kot misijonarji in vojaki. Danes zveni preroško, ko vidimo, da nas globalist preko javnega zdravstva in medicine uvaja v nov družbeni red – totalitarno diktaturo, torej tiranijo.

Še en znani teoretik tistega časa je podal veliko analizo in kritiko medicine – Ivan Illich, čigar oče je bil po rodu Hrvat. V svoji knjigi »Medicinska nemeza« je opozoril na eno pomembnih družbenih anomalij – medikalizacijo, pojav, da se običajna ali fiziološka stanja in nemedicinski pojavi razglašajo za medicinske. Na ta način se velike skupine zdravih ljudi spremenijo v bolnike, družba pa postane kot ogromna klinika. In to je danes vidno vsem. Velik del znanosti se ukvarja z medicinskimi temami. Vstopajo v šole, tudi v vrtce. Preko medijev obvladujejo družbeno življenje. Postale so obvezen del vsakdanjega pogovora. Agresivna medicinska propaganda je seveda usmerjena v potrošnjo medicinskih izdelkov in storitev, a tudi v ustvarjanje umetnih zdravstvenih potreb. Ivan Illich govori o medicinskem imperializmu in kolonializmu. Možnost medicine, da kolonizira najrazličnejše vidike življenja, je potencialno neomejena. Smo v nevarnem območju, kjer je vse mogoče s pomočjo “znanosti” razglasiti za patološko, nato pa zdraviti medicinsko. Če se bo tako nadaljevalo, je verjel Illich, bo prihodnost pripadala bolezni, saj bodo naša pričakovanja do zdravja višja in bolj sprevržena.

Poleg ekonomske škode, škode na telesnem zdravju in psihične škode sodobna medicina, je menil Illich, ustvarja tudi strukturno ali kulturno škodo. Medicina je služila kot orodje za kultiviranje in izgradnjo specifične mentalitete sodobnega človeka. Govorimo o prestrašenem, nemočnem, šibkem in ranljivem posamezniku. Namesto družbe močnih in samozavestnih ljudi, ki med seboj sodelujejo in si pomagajo, smo dobili vsoto posameznikov, ki vsakdanje življenjske težave dojemajo kot travmo in za njihovo reševanje iščejo strokovno pomoč. Namesto da bi se učili in iskali svojo pot do osebnega občutka zdravja, smo ljudje postali disciplinirani in pasivni potrošniki, spremenjeni v objekt, ki mu vladata tehnologija in strah. Izgubili smo moč in avtonomijo nad svojim telesom in zdravjem, pravi Illich, in to prepustili zdravstveni ustanovi. Z njeno pomočjo je vladarica zlomila našo sposobnost razumnega razmišljanja in našo svobodno voljo.

To je bilo napisano leta 1975. Ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni. Osebno sem Illichovo »Medical Nemesis« spoznal že na začetku študija medicine (po zaslugi prof. Živke Juričić) in je name naredila močan vtis že takrat. Navajal sem ga v svoji knjigi “Droge ali zgodba o prevari” in kasneje na številnih predavanjih in predstavitvah. Opozoril sem, da je medicina zelo specifična dejavnost. Gre za laično malo razumevajoče strokovno področje, hkrati pa zelo subjektivno in iracionalno področje, kjer človeka ne vodi razum, temveč čustva, predvsem strah pred boleznijo in smrtjo. Zaradi tega in zaradi pomena, ki ji ga pripisuje sodobni človek, je medicina zelo dovzetna za zlorabe.

Očitno je, da se kot družba nismo zavedali pomena, ki ga ima medicina za vsakega od nas, in njenega potenciala, da služi kot močan instrument za zlobne politične cilje. In to, kar se nam je zgodilo, smo dočakali povsem nepripravljeni.

Preko osvoboditve od zdravniške avtoritete do osebnega in kolektivnega zdravljenja

Če nas v to kaotično, destruktivno stanje uvedejo s pomočjo medicine, se mogoče lahko iz njega izvlečemo z medicino. Takrat ne bo šlo s parcialnimi posegi, selektivnim omejevanjem in nadzorom, brez periferne regulacije zdravstvene politike in medicinske stroke. Po mnenju Ivana Illicha bi se bilo treba usmeriti v samo medicino kot institucijo.

Najprej je treba razbliniti mit o veliki medicinski učinkovitosti. V resnici daje veliko manj, kot zagotavlja in obljublja. Medicinsko tehnologijo je treba omejiti in poenostaviti. “Kjer resnično pomaga, je zdravilo preprosto in poceni,” je trdil Illich. Celotno zdravstveno dejavnost je treba energijsko zmanjšati in čim bolj zmanjšati strokovne posege. Illich priporoča, da ljudje, kadar le lahko, zbolijo sami, ne da bi se zatekali po pomoč k medicini, in naj zdravniki ne pustijo, da zbolijo, ko jim ni do tega. Vsaka nepotrebna tableta nas dela revnejše, manj svobodne in bolj odvisne od centrov moči, je zapisal. »Svet optimalnega in univerzalnega zdravja je svet minimalnih in le občasnih medicinskih posegov«. Illich ni želel uničiti zdravstvene službe, temveč jo racionalizirati. Ni se zavzemal za ukinitev zdravniškega poklica, temveč za omejevanje strokovnega monopola nad življenjem in zdravjem ljudi.

Menil je, da je treba medicino demokratizirati, do neke mere deinstitucionalizirati in deprofesionalizirati. Demistificirati zdravniško delo in onemogočiti medsebojno ocenjevanje in opolnomočenje zdravnikov – namesto sodelavcev naj to počnejo potrošniki, bolniki. Ki bi seveda imeli pravico sami definirati zdravje. Namesto razmaha medicine, ki je namenjena zdravljenju posameznikov, ki so zaradi svojega načina dela in življenja pravzaprav zboleli, bi morala politika usmeriti ljudi v manj destruktiven način življenja, na katerega bi sami bolj vplivali.

Razlastitev medicine pa ne bo mogoča brez svetovnonazorskega premika. V zgodovini človeštva so bile bolečina, bolezen in smrt naravni procesi in veljali za sestavni del življenja. Sodobna kultura jih je naredila nezaželene in si zadala cilj njihove odprave. Po Illichovih besedah gre za katastrofalno pridobitev sodobne civilizacije. Na ta način je bil porušen realen odnos do realnosti in spodkopani temelji za konstruktiven odnos do življenjskih stisk. Sposobnost obvladovanja teh manifestacij resničnega človeškega življenja predstavlja zdravje v pravem pomenu besede. S pozitivnim odnosom in odnosom do bolečine, bolezni in smrti človek izkazuje in gradi svojo samostojnost in moč. Illich je vzpostavitev svobode in avtonomije na področju zdravja in bolezni videl kot nekakšno revolucijo, ki bi lahko sprožila spremembe tudi na drugih pomembnih področjih življenja: »(Če je) medicina sveta krava, bi imelo njeno ubijanje »vibracijski učinek«. ; takrat bi se lahko ljudje, sposobni prenesti trpljenje in smrt brez posredovanja vračev in mistagogov, zoperstaviti drugim oblikam razlastitve, ki jih danes izvajajo učitelji, inženirji, odvetniki, duhovniki in partijski uradniki.”

Illich nam tu ponuja oporo za orientacijo in smerokaz za izhod iz stanja izgubljenosti in kaosa, v katerem smo se znašli. Tako v kontekstu medicine kot v kontekstu celotne civilizacije. Obrobnih, tehničnih posegov in vere, da nam bo ozdravitev in odrešitev prineslo nekaj ali nekdo drug – tablete, naprave, programi, zdravniki, sodniki ali politiki, ni nobene koristi. Osebno in kolektivno opolnomočenje in emancipacija, najprej od zdravniških, nato pa od drugih institucij družbe in civilizacije v dekadenci, se zdi pomembna, morda najpomembnejša na tej poti.

Lidija Gajski, specialistka interne medicine

Aktualne povezave...

Življenjski slog zdravi...

Utrinki s srečanja 7.9.2022 v Ljubljani - Vibracijsko samozdravljenje...